Ko namesto laserske operacije za odpravo dioptrije predlagam operacijo s fakično lečo, se mnogi prestrašijo. Misel, da bi dioptrijo odpravili z vstavitvijo leče v oko, na prvi pogled ni najbolj privlačna. A v resnici ta poseg ni tako drugačen od laserske operacije. Največji strah je pogosto povezan s tem, česar ne poznamo in ne razumemo. Ko pacientom razložim, kako operacija poteka in kaj se med posegom dogaja, odločitev za odpravo dioptrije z ICL lečo postane bistveno lažja.
Poglejmo si, kako ta poseg poteka skozi oči pacienta.
Vse se začne še pred vstopom v operacijsko sobo. Že v ambulanti v oko vkapamo kapljice za razširitev zenice. To so enake kapljice, kot jih uporabljamo pri očesnih pregledih, ko želimo pregledati očesno ozadje. Ob vkapavanju se lahko za nekaj sekund pojavi pekoč občutek, ki hitro mine. Nato opazite, da vid postopoma postaja bolj meglen. Dobro razširjena zenica je pomembna, saj zagotovi dovolj prostora v sprednjem delu očesa med posegom.
Ko je zenica razširjena, se skupaj odpravimo v operacijsko sobo. Pomagam vam, da se udobno namestite na operacijsko mizo. V tem delu priprave si vzamem čas, da preverim, da vam je res udobno in da vas nič ne tišči ali moti. To je pomembno, saj boste tako bolj sproščeni, lažje boste sodelovali, operacija pa bo potekala mirneje. Nato kožo okoli očesa razkužim in oko sperem, da zagotovim sterilno okolje za poseg. Predel očesa zaščitim s sterilnim pokrivalom, ki ga nekoliko privzdignem, da se ne počutite utesnjeno.
Mnoge skrbi, da bi z mežikanjem med posegom motili operacijo ali da ne bodo mogli držati očesa odprtega. Ta skrb je povsem odveč. Na začetku posega med veki vstavimo majhno držalo, ki oko nežno drži odprto, brez napora in brez bolečine. Ni vam treba ničesar nadzorovati ali skrbeti, da bi naredili kaj narobe.
Pred začetkom operacije najprej pripravim lečo. ICL leča je zelo mehka in tanka. Pred vstavitvijo v oko jo zvijemo, kar omogoči, da jo lahko vstavimo skozi komaj viden rez. Med posegom je občutek nekoliko podoben kot pri zobozdravniku, le da nič ne boli. Z operiranim očesom gledate v bleščečo luč, ki prihaja iz mikroskopa in mi omogoča, da poseg izvedem z milimetrsko natančnostjo.
Poseg se začne z drobnim, 2 milimetra velikim rezom na meji med roženico in beločnico. Rez je tako majhen, da ga ni treba šivati, saj se ob koncu posega zapre sam. Nato v oko vbrizgam desetinko mililitra viskoelastika, prozornega gela, ki začasno ustvari prostor v sprednjem delu očesa in omogoči varno vstavitev leče. Ob tem lahko opazite, da se svetloba mikroskopa nekoliko zatemni.
Ko je sprednji del očesa dobro razprt, vstavim v oko skozi droben rez že predhodno zvito lečo. V očesu se leča razpre in namestim jo za šarenico, tik pred naravno očesno lečo. Lahko si jo predstavljate kot zelo majhno kontaktno lečo v notranjosti očesa. Ko leča leži pravilno, izperem ostanke viskoelastika. Med tem lahko za kratek trenutek občutite rahel pritisk ali nelagodje, redko tudi kratek glavobol. To je edini del posega, ki je lahko nekoliko neprijeten. Na koncu preventivno injiciram še antibiotik, kar lahko povzroči kratek pekoč občutek. Celoten poseg traja približno 15 do 20 minut. Med operacijo se z vami ves čas pogovarjam. Sproti razlagam, kaj delam in kaj sledi. Iz izkušenj vem, da to pacientom pomaga, da ostanejo mirni in se počutijo varno. Poseg je hiter in neboleč, kar pacienti pogosto povedo sami, še preden jih to vprašam.
Po posegu še približno uro ali dve počivate v sobi za okrevanje. Pred odhodom domov preverimo, da je očesni tlak v normalnih mejah.
Najlepši del pa pride takoj zatem. Ko pacient, ki je še pred posegom brez očal na nekaj metrov videl le obrise, naenkrat opazi, da vidi. Morda še ne popolno, še ne povsem kristalno jasno, a dovolj, da takoj začuti razliko. To je trenutek, ko večina zares dojame, kako velika sprememba jih čaka. In prav ti prvi odzivi so pogosto najmočnejši del celotne izkušnje.
Zato se pri pogovoru o ICL operaciji vedno znova vračamo k istim vprašanjem: kako poseg poteka in kaj to pomeni za pacienta. Ko razumemo proces, izgine velik del strahu. ICL operacija tako ni le zgodba o tehnologiji, ampak predvsem o zaupanju, o občutku varnosti, ki ga pacient potrebuje, še preden stopi v operacijsko sobo.
In če me kdo vpraša, ali bi se sama odločila za tak poseg, če bi ga potrebovala, je moj odgovor vedno enak: da, brez dvoma. Ker vem, kako poteka, razumem vsak korak in vem, kakšen je občutek na drugi strani operacijske mize ter kako zelo lahko tak poseg spremeni kakovost življenja.