Zjutraj odpreš oči in jasno vidiš uro na nočni omarici. Nobenega iskanja očal, nobenega suhega občutka v očeh ob neprijetnem vstavljanju kontaktnih leč. Ta preprosti trenutek, ki ga večina ljudi jemlje za samoumevnega, je za mnoge moje eden prvih, ki jih po operaciji opišejo z nasmehom. In prav tu se začne tisto najpogostejše vprašanje, ki ga slišim že ob prvem pregledu: Ali se refraktivna operacija res splača?
Kot zdravnica, ki že več kot dve desetletji opravlja refraktivne operacije, to dilemo dobro razumem. Ni le finančna, temveč tudi osebna odločitev, pogosto povezana z navadami, strahovi in pričakovanji. Zato nanjo ne odgovarjam z “da” ali “ne”, temveč s celostnim pogledom, ki združuje medicinsko znanje, dolgoletne izkušnje in poslušanje tistih, ki stojijo na pragu te odločitve.
Cena je pogosto prvi pomislek. Operacija dioptrije je naložba, ki se lahko na prvi pogled zdi draga. A ko pogledamo na desetletje življenja z dioptrijo, dobimo povsem drugačno sliko. Stroški očal, kontaktnih leč in pripomočkov za nego se hitro seštejejo. Uporabnik mehkih leč lahko letno porabi več sto evrov. V desetih letih to pomeni vsoto, primerljivo s sanjskim dopustom. Le da dopust mine, jasen vid pa ostane.
Poleg stroškov me kot zdravnico še bolj skrbi nekaj drugega, tveganje. Kontaktne leče, ki jih mnogi uporabljajo dnevno, niso povsem brez nevarnosti. Srečala sem že paciente, ki so si z dolgotrajnim nošenjem leč povzročili brazgotine na roženici. Brazgotine, ki so kasneje otežile operacijo ali celo vplivale na njen izid. Takšni primeri so redki, a možni in pred njimi si ne moremo zatiskati oči.
A denar ni glavni razlog, da se pacienti odločijo za operacijo. Najpogosteje mi povedo nekaj povsem drugega, da si želijo svobode. Svobode, da se zbudijo in jasno vidijo brez iskanja očal. Svobode, da gredo na potovanje brez skrbi, ali bodo pozabili tekočino za leče. Svobode, da plavajo, tečejo, smučajo, brez da bi jih očala omejevala ali da bi leče povzročale nelagodje. Mnogo jih omeni tudi utrujene, suhe oči, ki jih po dolgem dnevu z lečami preprosto ne morejo več prenašati.
Še vedno se spomnim večera, ko sem si morala sredi hčerine baletne predstave odstraniti kontaktne leče, ker jih preprosto nisem več mogla prenašati. Sedela sem z zamegljenim pogledom, a z jasno odločitvijo, to mora biti drugače. In ravno ta osebna izkušnja, ne le medicinska, je del mojega pogleda na vprašanje, ali se operacija splača.
Seveda operacija dioptrije ni za vsakogar. Moja naloga ni, da prepričujem, temveč da ocenim in svetujem. Vsakega pregled za operacijo dioptrije naredim z vso skrbnostjo. Pri svetovanju upoštevam debelino in obliko roženice, stabilnost dioptrije, starost in splošno zdravje oči. Vedno pozornost namenim pričakovanjem, ki morajo biti realna. Če vidim, da nekdo ni primeren kandidat, to hitro povem, brez olepševanja.
Operacija dioptrije je čudovita možnost, ki se lahko zdi čudežna rešitev, a to velja le takrat, ko jo izvedemo pri pravem pacientu, ob pravem času in z upoštevanjem vseh zahtev stroke. Uspeh operacije pa ne ocenjujem le po dobrem vidu. Zame je operacija uspela predvsem, če izpolnim ali po možnosti presežem pacientova pričakovanja glede vida in mu s tem pomagam odkriti svobodo življenja z jasnim vidom. To me navda z občutkom zadovoljstva.
Se torej operacija dioptrije splača? Kot zdravnica in nekdo, ki je sam prestal operacijo dioptrije, lahko temu samo pritrdim. V večini primerov se zelo splača. A še bolj kot to, vredno je narediti ta korak. Zaradi svobode, zaradi udobja in zaradi kakovosti življenja, ki jo prinese. A to odločitev mora vsak sprejeti sam, brez pritiska in z dovolj informacijami.