To pomlad je v ambulanto večkrat prišel mlajši gospod, vedno z enako težavo. Levo oko ga je bolelo, solzilo se je in vsako jutro je dan začel s strahom. V treh mesecih je doživel osem napadov bolečine. Spomnil se je, da ga je pred leti po tem očesu po nesreči opraskal sin, ko je bil še dojenček. Takrat se je rana hitro zacelila, vsaj zdelo se je tako. Zdaj pa se že nekaj juter ponovil isti scenarij: bolečina, solze in občutek, kot da ima v očesu droben košček stekla.
Diagnoza je bila jasna: ponavljajoča erozija roženice. To pomeni, da se povrhnjica roženice, tisti tanek, zaščitni sloj na površini očesa, na določenih mestih ne priraste več tako, kot bi se morala. Ko ponoči mirujemo in se površina očesa nekoliko izsuši, se te celice prilepijo na notranjo stran veke. Zjutraj, ko oko odpremo, se povrhnjica dobesedno odlušči. Bolečina je ostra in nenadna, solze tečejo, svetloba postane neznosna, in nekaj ur je dan izgubljen.
Največkrat se ta težava pojavi pri ljudeh, ki so nekoč imeli manjšo poškodbo roženice, prasko od nohta, papirja ali vejice. Te drobne rane se sicer zaprejo, a pod njimi včasih ostane šibka točka, kjer se celice nikoli več ne “zlepijo” povsem pravilno. K težavi prispevajo tudi suhe oči, sladkorna bolezen ali dedne spremembe v strukturi roženice. A za večino ljudi je vse skupaj predvsem vir frustracije, nekaj kar jih izčrpava, jim kvari dopust in jutra spreminja v boj s solzami in bolečino.
Tako je bilo tudi pri mojem pacientu. Poleti me je nekajkrat poklical s počitnic, ker se je stanje znova ponovilo. Ni mogel voziti, brati, niti normalno spati. Na koncu je vožnjo z morja domov prevzela njegova žena. Svetovala sem mu, naj uporabi antibiotično mazilo, ki ga je še imel od prejšnjega pregleda, naj se izogiba kopanju in predvsem, naj pusti oko pri miru, kolikor se le da.
Ko se je vrnil domov, sva se odločila, da poskusiva nekaj trajnejšega. Opravil je poseg z imenom PTK - fototerapevtska keratektomija. Gre za laserski poseg, pri katerem se odstrani ohlapen sloj epitelnih celic iz roženice, nato pa laser nežno preoblikuje njeno površino, da se nove celice lahko pravilno zasidrajo. Tri mesece po posegu je prišel na kontrolo nasmejan: “Zdaj se končno zbudim brez strahu.”
Zdravljenje ponavljajoče se erozije ni vedno enostavno, pogosto zahteva potrpežljivost in čas. A bistvo je, da se zadeva da rešiti in to trajno. Če se vam je kdaj zgodilo, da ste zjutraj začutili zbadajočo bolečino v očesu, ki se ponavlja, to ni nekaj, kar bi morali prenašati. Tudi drobna praska lahko čez leta povzroča veliko težav, zato se splača pokazati oftalmologu, še preden vas bolečina zares izmuči.
Moj pacient zdaj vsako jutro odpre oči brez bolečin in brez strahu, da mu bo dan pokvarilo lastno oko. Morda se sliši preprosto, a včasih je največje olajšanje ravno to: da se lahko spet normalno zbudiš.