Problemi suhih oči so verjetno najpogostejša očesna težava. S simptomi kot so občutek draženja oči, pordelosti, rezanja in tujka v očeh se spopada skoraj tretjina ljudi v odrasli dobi. Težave se z leti običajno stopnjujejo. Pri ženskah napredovanje simptomov povezujejo tudi s hormonskimi spremembami v menopavzi.
Simptomi suhi oči so različni, pogosto neznačilni
Simptomi suhih oči so precej neznačilni. Nekaterim se pojavlja le občutek utrujenosti oči ali občasno meglenega vida. Značilnejše so težave z občutkom peska v očeh in zbadanja, včasih se pojavljajo tudi napadi prekomernega solzenja. Pogosto spremembe nastanejo tudi na robovih očesnih vek, ki postanejo zadebeljeni, včasih pordeli, koža vek je bolj občutljiva.
Prvi ukrep za zmanjševanje težav so največkrat umetne solze. Takšno zdravljenje težav suhih oči je lahko rešitev za blage simptome, ki se pojavljajo ob zadrževanju zunaj v vetrovnem vremenu ali v prašnih prostorih ter po daljšem nošenju kontaktnih leč. Vkapavanje umetnih solz, pa ne reši izrazitejših težav suhih oči.
Učinkovito vzročno zdravljenje zahteva prepoznavo vzroka suhih oči
Vzroki za težave suhih oči so različni. V grobem jih razdelimo na tiste, povezane z zmanjšano tvorbo solz ter tiste, ki so posledica spremenjene sestave solznega filma. Prva skupina je bolj povezana z različnimi sistemskimi boleznimi, na primer revmatskimi obolenji ter jemanjem nekaterih zdravil. Veliko pogosteje je problem suhih oči posledica sprememb v sestavi solznega filma, natančneje povedano, problem pomanjkanja oljne sestavine v solznem filmu, ki jo tvorijo Meibomove žleze. Bolj vodene solze se neenakomerno razlivajo po očesni površini ter z nje tudi hitreje izhlapevajo. Na očesu se tako stalno pojavljajo izsušeni predeli, kar okvarja povrhnji sloj epitelnih celic, povzroča občutke draženja in zbadanja ter lahko slabša tudi vidno ostrino.
S pregledom je možno v večini primerov učinkovito prepoznati vzrok težav s suhimi očmi. Pri tem si pomagamo s preiskavami kot je Schirmer test, kjer izmerimo količino solz, slikanjem in analizo površinskega solznega filma, merjenjem časa razpada površinskega solznega filma ter s slikanjem Meibomovih žlez. Zlasti slednja preiskava imenovana LipiScan, se je izkazala kot zelo učinkovita pri prepoznavi motenj v delovanju Meibomovih žlez, ki so najpogostejši vzrok za težave s suhimi očmi.
Meibomove žleze se nahajajo na notranji strani vek, tik ob robovih. So drobne žleze, ki so vidne s prostim očesom na sluznici notranje površine vek. Proizvajajo oljni izloček, ki je pomemben za primerno sestavo in lastnosti solznega filma. Meibomove žleze imajo dolga izvodila skozi katera izločajo oljno sestavino na površino očesa, kjer se pomeša v solzno tekočino. Motnja delovanja Meibomovih žlez povzroča kronično vnetje robov vek, solzna tekočina pa vsebuje premalo oljnih sestavin in je zaradi tega bolj podvržena hitremu izhlapevanju ter se neenakomerno razliva po površini očesa.
Dolgotrajno delo za ekrani zvečuje težave suhih oči
Primerno vlažnost očesne površine zagotavljamo s stalnim mežikanjem. Poleg stalne tvorbe solz s primernim razmerjem med vodno in oljno sestavino, je mežikanje drugi ključni mehanizem s katerim podzavestno skrbimo za ohranjanje vlažnosti površine očesa ter odstranjevanje vseh drobnih tujkov, ki zaidejo na površino očesa. Z mežikanjem se tudi stiskajo Meibomove žleze in njihova izvodila v robovih vek. To spodbuja njihovo izločanje in preprečuje zastajanje gostega izločka v izvodili Meibomovih žlez.
Dolgotrajno delo za računalnikom in zrenje v različne ekrane močno zmanjšuje pogostost mežikanja. Predvideva se, da je to lahko eden od pomembnih dejavnikov, ki prispeva k postopnemu zapiranju izvodil Meibomovih žlez in nastanku kroničnega vnetja ter motenj delovanja teh žlez.
Pravočasno zdravljenje disfunkcije Meibomovih žlez je nujno za ohranitev teh žlez. Sprva se ob zaporah izvodil žlez pojavlja le prehodno pomanjkanje oljne sestavine solz. Z napredovanjem tega obolenja pa sluznica vek postaja vedno bolj vneta in občutljiva, same Meibomove žleze pa postopno propadajo. Z vzročnim zdravljenjem lahko proces napredovanja disfunkcije Meibomovih žlez učinkovito ustavimo ter bolezen tudi odpravimo. S primernimi kasnejšimi preventivnimi ukrepi v smislu redne masaže očesnih vek, stiskanja vek ter skrbjo za higieno robov vek, lahko zelo učinkovito preprečimo tudi ponovitev tega obolenja. Bolezen suhih oči je torej možno s pravim pristopom in vzročno terapijo, trajno in učinkovito pozdraviti.
Laserska terapija lahko trajno odpravi težave suhih oči
Zdravljenje z visoko energijskimi impulzi svetlobe (IPL) se je izkazalo kot najučinkovitejša metoda za trajno odpravo težav suhih oči. Optilight terapija je najbolj uveljavljena različica tega zdravljenja. Je edina IPL terapija, ki jo je na podlagi klinično dokazane učinkovitosti, odobrila ameriška agencija za zdravila FDA.
Izjemna učinkovitost optilight terapije je posledica trojnega učinka te terapije. Deluje protivnetno in umirja sproščanje vnetnih substanc v podkožju ter spodbuja tvorbo novega kolagena. Preko termičnih učinkov z utekočinjenjem strdkov izločkov v zaprtih izvodilih žlez ponovno odpira žleze in spodbuja njihovo delovanje z izločanje oljne komponente solznega filma. Visokoenergijska svetloba uničuje obenem še bakterijsko kožno floro, zlasti pa pršico Demodex, ki je pomemben izvor kroničnega vnetja očesnih vek in posledično Meibomovih žlez.
Standardni protokol zdravljenja suhih oči s terapijo Optilight vključuje štiri obravnave. Za varno in učinkovito izvedbo terapije, je potrebno upoštevati nekaj priporočil. Vsaj 14 dni pred prvo obravnavo se odsvetuje obiske solarijev in izpostavljanje intenzivnemu soncu. V tem obdobju ne uporabjlajte krem za porjavitev kože ter kozmetičnih pripravkov, ki vsebujejo retinol ali benzoil peroksid. Na dan terapije kožo obraza le umijte in nanjo ne nanašajte krem in ličil. Pred izvedbo optilight terapije mora biti koža čista.
Izvedba posamezne terapije traja približno 15 minut. Optilight terapija se od drugih IPL terapij razlikuje tudi po tem, da se pri izvedbi uporabi dva različna izvora visoko energijske svetlobe. V prvem koraku, z aplikatorjem v obliki prizme, impulze svetlobe izvedemo v predelu obeh ličnic in nosu. V drugem koraku, z ozkim aplikatorjem v obliki svinčnika, izvedemo še ciljane impulze svetlobe v predelu vek. Ob tem skrbno pred izvorom svetlobe ščitimo oči ter trepalnice. Za dober stik kože z aplikatorjem in optimalno prevajanje svetlobe, pred pričetkom terapije na kožo nanesemo prozoren gel, podoben tistemu, ki se uporablja pri ultrazvočnih preiskavah. Impulzi svetlobe se med izvajanjem terapije na koži občutijo kot toplina.
Ob zaključku izvedbe Optilight terapije, vsakokrat nežno zmasiramo zgornji in spodnji veki. Pri tem z usmerjenim stiskanjem izpraznimo Meibomove žleze. Na ta način odpremo zamašena izvodila žlez ter odstranimo zaostale izločke. Po terapiji na kožo nanesemo vlažilno kremo. Prve dni po Optilight terapiji, se lahko pojavi občutek suhosti kože. Koža je lahko tudi nekoliko pordela. V tem obdobju svetujemo uporabo vlažilne kreme, v primeru zadrževanja na prostem, pa uporabo sončne kreme s faktorjem vsaj 30. Uporaba ličil je dovoljena že prvi dan po izvedbi terapije.
Optilight terapije izvajamo v razmaku 3-4 tednov. Za izvedbo celotnega ciklusa štirih terapij je potrebnih 12 tednov. Večina opazi prve učinke zdravljenja že po izvedbi druge ali tretje terapije. Dokončna ocena učinkov zdravljenja je možna po treh mesecih. Celotna Optilight terapija s štirimi ponovitvami se izvede le enkrat. S primerno skrbjo za higieno vek in masažo vek, so učinki te terapije trajni. V redkih primerih ponovnega pojava težav, pride v poštev izvedba posamezne osvežitvene terapije. Te se izvaja v tem primeru običajno le enkrat letno.