To so vprašanja, s katerimi se starši pogosto srečujejo in na katera pri svojem delu dnevno odgovarjam tudi sama. Razvoj vida se namreč ne zgodi čez noč. Poteka postopno in predvsem v zelo zgodnjem obdobju, ko so možgani izjemno dovzetni za dražljaje iz okolja. Prav zato je pomembno, kaj otrok v prvih letih življenja gleda in kako ta svet doživlja.
Vid pri otroku se razvija počasi. V prvem letu življenja doseže približno polovico ostrine, ki jo ima odrasel človek. Pri treh letih je ta že precej boljša, okoli osemdeset odstotkov, povsem primerljiva z odraslim vidom pa postane šele nekje ob vstopu v šolo. Barvni vid se razvije precej prej. Že okoli prvega leta starosti je skoraj enak kot pri odraslih, čeprav otrok barv takrat še ne zna poimenovati.
Starše pogosto skrbi tudi škiljenje. Občasno škiljenje v prvih mesecih življenja je lahko povsem normalno, saj se gibljivost in usklajenost očesnih mišic še razvijata. Pogosteje ga opazimo, ko je dojenček utrujen ali zaspan. Do tretjega meseca se stanje običajno samo uredi. Pri približno šestih mesecih je globinski vid že dobro razvit in otrok gleda zanesljivo vzporedno. Če po tem obdobju škiljenje vztraja, je smiseln pregled pri oftalmologu.
Ostrino vida pediatri redno preverjajo na sistematskih pregledih pri treh in petih letih. Če otrok takrat ne vidi dobro, je prav, da pregled nadaljuje očesni zdravnik.
In potem so tu zasloni.
Telefoni, tablice in računalniki oči sicer ne poškodujejo neposredno, vendar lahko pomembno vplivajo na razvoj vidnega sistema. Eden od razlogov je ta, da je zaslon dvodimenzionalen. Otrok pri gledanju v zaslon nima prave priložnosti za ocenjevanje razdalj in globine, kar lahko negativno vpliva na razvoj globinskega vida. Svet na zaslonu je raven in plitek, resnični svet pa otroku nenehno ponuja izzive, ki jih mora ocenjevati z očmi in telesom hkrati.
Prva leta življenja so tudi obdobje izjemno intenzivnega razvoja možganov. Takrat nastajajo številne nove živčne povezave. Razvoj temelji na gibanju, dotiku, obrazni mimiki in interakciji v živo. Otrok se uči s telesno izkušnjo, z odzivanjem na ljudi okoli sebe in z raziskovanjem prostora. Zaslon pri tem ponuja le pasivno in enosmerno stimulacijo, brez pravega odziva okolja.
Hitro menjavanje slik na zaslonu dodatno vpliva na otrokovo sposobnost zbranosti. Otrok se navadi na stalne dražljaje, kar lahko zmanjša sposobnost dolgotrajne pozornosti in obdelave podrobnosti. Kasneje se to lahko pokaže pri prehodu na branje knjig ali pri mirni igri, kjer je potrebna večja zbranost in vztrajnost. Pri nekaterih otrocih se lahko pojavijo tudi vedenjske težave in zakasnitev govora.
Poleg tega čas pred zasloni pogosto nadomesti gibanje in igro na prostem. To pa ne vpliva le na razvoj vida, temveč tudi na koordinacijo, prostorsko orientacijo in splošni telesni razvoj.
Vse to se morda sliši precej zaskrbljujoče, a namen teh spoznanj ni strašiti staršev. Namen je ozaveščanje. Svetovne smernice WHO ter priporočila pediatrov in oftalmologov so jasna. Otroci do drugega leta starosti zaslonov ne potrebujejo. Med drugim in petim letom naj bo zaslonski čas omejen na manj kot eno uro dnevno.
Če otrok zaslon že uporablja, je pomembno, da smo ob njem, da izberemo kakovostno vsebino, poskrbimo za primerno razdaljo in dobro osvetljen prostor ter vmes naredimo odmore.
Najpomembneje pa je to, da zasloni v predšolskem obdobju ne pospešujejo razvoja. Pogosto mu celo jemljejo čas in izkušnje, ki jih kasneje ni mogoče nadoknaditi. Namesto risanke na tablici lahko skupaj prelistamo slikanico, se pogovarjamo, pojemo, se igramo na tleh ali gremo ven in opazujemo svet okoli sebe.
Prav tam, v gibanju, odnosu in resničnem okolju, se otrokov vid razvija najbolj naravno in najbolj zdravo.