Najpogostejši strah pri odločitvi za blefaroplastiko ni bolečina. Pogosto tudi ni okrevanje. Največkrat je to strah, da bi bil rezultat videti očiten. Da bi bile oči po operaciji preveč odprte, izraz drugačen, obraz pa manj podoben sebi. Ta skrb je razumljiva. Pri operaciji vek dober rezultat ni tisti, pri katerem okolica opazi poseg, ampak tisti, pri katerem obraz deluje bolj spočit, pogled pa ostane prepoznaven.
Strah, da boste videti operirani
Na posvetu se pogovor pogosto začne z zelo praktičnimi vprašanji. Kako dolgo traja poseg, koliko časa so vidne modrice, kdaj se odstranijo šivi, kdaj se lahko vrnemo k vsakodnevnim aktivnostim. Po nekaj minutah pa skoraj vedno pridemo tudi do strahu pred tem, da bi izgledali operirano.
Naravni videz je zame eno najpomembnejših izhodišč pri načrtovanju blefaroplastike. Pri vekah je meja med osveženim in spremenjenim videzom zelo občutljiva. Če odstranimo preveč kože, je lahko pogled preveč odprt ali začuden. Če odstranimo preveč maščobe, lahko okolica oči čez čas deluje prazno in utrujeno. Če naravne gube veke ne spoštujemo, rezultat hitro izgubi prepričljivost.
V ambulanti pogosto vidim, da bolniki poseg dolgo odlagajo prav zaradi slabih primerov, ki so jih videli drugje. Ne bojijo se toliko same operacije, ampak možnosti, da bi izgubili nekaj svojega izraza. Pri dobri blefaroplastiki tega ne želimo. Cilj ni nov obraz, ampak bolj spočit pogled v istem obrazu.
Manj odstranjevanja, več ohranjanja
Pri blefaroplastiki sama vedno bolj sledim načelu, da je manj pogosto več. To ne pomeni, da naredimo premalo. Pomeni, da odstranimo samo tisto, kar pogled res zapira, obtežuje ali daje utrujen izraz, pri tem pa ohranimo tkiva, ki so pomembna za naravno delovanje in videz veke.
Koža zgornje veke ima svojo funkcijo. Če je odstranimo preveč, lahko veka po posegu težje normalno pokrije oko, kar lahko povzroči občutek suhega očesa, zategovanja ali nelagodja. Zato pri načrtovanju nikoli ne gledam samo, koliko kože je odvečne, ampak tudi, koliko kože mora ostati, da bo veka delovala naravno.
Podobno velja za maščobno tkivo okoli oči. V preteklosti se je pri blefaroplastiki maščobo pogosto odstranjevalo bolj agresivno. Kratkoročno je bil rezultat lahko izrazit, dolgoročno pa je pri nekaterih nastal prazen, potopljen videz oči. Danes sem pri tem bistveno bolj zadržana. Maščobo pogosto raje ohranim, v določenih primerih pa jo je smiselno prerazporediti, da obraz ne izgubi polnosti tam, kjer jo z leti že naravno izgublja.
Tak pristop ni manj natančen, ampak bolj premišljen. Pri vekah se rezultat ne ocenjuje samo po tem, kako je videti po nekaj tednih. Pomembno je, kako se bo obraz staral čez pet ali deset let. Zadržan poseg se praviloma lepše stara skupaj z obrazom, medtem ko pretirano odstranjevanje s časom pogosteje začne izstopati.
Naraven rezultat se začne pri pregledu
Naraven rezultat se ne začne v operacijski sobi. Začne se pri pregledu, ko poskušam razumeti, kaj v resnici moti bolnika in kaj je pri njegovem obrazu treba ohraniti. Pri nekaterih je težava predvsem odvečna koža zgornje veke. Pri drugih se pridruži nižji položaj obrvi. Pri tretjih je prisotna ptoza, pri kateri je spuščena sama veka. Če teh razlik ne prepoznamo, lahko tudi tehnično dobro izveden poseg ne prinese pravega rezultata.
Pri pregledu zato vedno ocenim položaj obrvi, višino naravne gube, količino kože, polnost zgornje in spodnje veke ter način, kako se oči odpirajo pri sproščenem obrazu. Zanima me tudi, kako je bil pogled videti pred leti, zato so stare fotografije pogosto zelo koristne. Ne zato, da bi obraz vračali v preteklost, ampak da lažje prepoznamo, kaj je bilo za izraz posameznika naravno.
Pri zgornji blefaroplastiki kožo odstranim le toliko, kot je potrebno za bolj odprt in spočit izgled oči. Pri spodnji veki sem še posebej pozorna na položaj spodnjega roba veke, ker je tam vsaka sprememba oblike hitro opazna. Kadar je mogoče, je prednost pristop, ki ohranja naravno podporo tkiv in ne spreminja oblike očesa.
Po mojih izkušnjah o naravnem rezultatu najbolj odloča ravnovesje. Koliko kože odstranimo, koliko polnosti ohranimo, kje poteka rez, kako visoko je obrv, kako močna je čelna mišica, kako široko se oko naravno odpre. Univerzalnega načrta ni. Pri vsakem obrazu je treba znova presoditi, kaj bo izboljšalo utrujen videz, ne da bi spremenilo izraz.
Kdaj je bolje narediti manj
Pri blefaroplastiki so bolniki včasih presenečeni, ko jim povem, da ne bi odstranila toliko kože, kot si morda predstavljajo. Razlog ni previdnost brez potrebe, ampak spoštovanje anatomije. Če želimo naraven rezultat, si ne smemo prizadevati za največjo možno spremembo, ampak za pravo spremembo.
Včasih je bolje odstraniti manj kože in ohraniti mehkejši prehod med obrvjo in veko. Včasih je bolje maščobe ne odstraniti, ker bi okolica oči brez nje delovala starejše. Včasih je treba bolniku pokazati, da težave ne povzroča samo veka, ampak tudi položaj obrvi. Včasih je smiselno poseg načrtovati bolj zadržano, ker bi večja sprememba na obrazu delovala nenaravno.
Zlasti pri bolnikih, ki si želijo zelo dramatičen rezultat, je ta pogovor pomemben. Vedno me zanima, kaj si predstavljajo, kaj jih na trenutnem videzu moti, kakšnega rezultata se bojijo in kakšen videz se jim zdi lep. Ko ta pričakovanja povežem z anatomijo obraza, lahko precej jasno povem, kaj je dosegljivo in kje bi pretiravanje začelo škoditi rezultatu.
Včasih iz tega pogovora izhaja, da je blefaroplastika smiselna. Včasih, da je bolje počakati. Včasih pa se pokaže, da bolnik pričakuje spremembo, ki je s posegom na vekah ni mogoče doseči na naraven način. Tudi tak sklep je dober izid posveta, ker prepreči napačno odločitev.
Cilj blefaroplastike ni, da obraz po posegu deluje operirano, temveč da pogled ponovno deluje spočit, odprt in sproščen. Najlepši rezultat je pogosto tisti, pri katerem okolica ne zna povedati, kaj se je spremenilo. Opazi le, da ste videti bolj spočito, izraz obraza pa ostane nespremenjen.